| Napisal/a tomm, v sreda, 27. jan. 10 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
So se čustva razbohtela
med drevesa, gozdnih tleh,
so me potke osvojile,
me vodile z njo v greh.
O ti jasica med listjem
čuvaš srečo in mladost
odkar sva prvič se ljubila,
tu ostala je skrivnost.
Večkrat tam v senci krošenj
se na mahu znajdeva,
tudi gozd se z nama ljubi,
saj sva z njim prepletena.
Zahvalno gledava vrhove
zdaj mogočnih višjih vej,
še danes po tolikih letih,
skrivnost je ista kot doslej.
Notranje nebo se rojeva
s časom misli in hotenj,
ki me spreminjajo kot leča,
iz žarkov sonca v ogenj.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
