| Napisal/a cinnamon, v sobota, 23. jan. 10 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (1 glas) |
|
Ležala sem na hrbtu
in pri srcu mi je bilo neizmerno toplo,
da sem se počutila kot vulkan,
čakajoč na poziv, da izbruhne
v vsej svoji moči
ter pokoplje njega,
ki mi je šel s prsti skozi lase,
njega, ki je vzvalovil klasje,
veter, ki je v polje vrezal vzorce
neprehojenih poti.
Skozi strop sem opazovala zvezde,
drobne izvire svetlobe pegastega neba,
tako brezskrbno daleč,
da bi se brez težav poistovetil z njimi,
s črtami bi povezala njihova ozvezdja
in isto storila z znamenji na njegovih prsih,
da bi prepletenost oblik
vzbudila nek globlji smisel
in porodila vprašanje o minljivosti.
Trenutek je trajal celo večnost,
gledal me je, kakor da sem le
puščavski privid, migetajoča fantazija,
in bom izginila takoj, ko zapre oči,
zato sem mu z roko zakrila pogled
in pokazala, da ne mislim oditi,
da minljivost lahko počaka,
da se nima česa bati.
Jutro je prineslo vonj po kavi,
sončne žarke na okensko polico,
ki so prebudili topel objem,
jaz pa sem glavo zakopala v blazino
in se spraševala,
če so taki užitki prepovedani.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (3) 
|
|
Konec je dober...skratka odlična, zelo mi je všeč. Egoist 
