Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Trdno zakoreninjen,
kot tisočletna sekvoja,
upirajoč se silam sveta,
stojim pred teboj.
S pogledom mi spodnašaš tla.
Kot seme regrata od lučke,
se dvigam od zemlje.
Ne vedoč kam me vodi pot,
lebdim v zraku in upam,
da pristanem na plodni prsti.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (3)
Objavil/a Mitja Drab, v 24-03-2010 19:27,
1. lepo
lp
Objavil/a Matej, v 14-04-2010 08:59,
2. Regrat
Pesem mi je zelo všeč. Predvsem ta paradoks v simboliki, ko najprej sebe primerjaš s trdoživostjo sekvoje, nato pa z regratovo lučko. Vendar je ta paradoks le navidezen, saj ravno s tem izraziš in opevaš močno ljubezen, katero čutiš do nje. Čeprav si do sveta trden, nepremakljiv, "zakoreninjen" - torej, nihče te ne more omajati v tvojih načelih, principih in odločitvah, pa se zgodi ravno obratno z "njo". Ona ti že s pogledom spodnese tla pod nogami. Ne veš "kam vodi pot" - prihodnost življenja z njo - ravno to je odvisno le od nje. Usoda tvojega življenja je v rokah tvoje ljubljene. Le upaš lahko, da boš "pristal na plodni prsti", le upaš lahko, da bo vse OK. Močno všečna poezija. Čestitke
LP Matej!
Objavil/a Egoist, v 14-04-2010 09:55,
3. Regrat
Hvala, hvala. Pišem kar čutim. Včasih uspe, včasih pa ne. Egoist
(2 glasov)
