|
Beseda sladko izrečena, a ne meni, je bila popotnica do kraja
kjer življenja smisel se izgublja in kjer srce v strahu pregoreva,
kjer na brezciljni poti se še up ustavi in oči ne vidijo več dneva,
kjer solze mi gasijo žejo in črni dan kot nova zarja vzhaja.
Smrt in starost tukaj sta v paru, obup vsak dan v dušo reže,
ko nevreden sebe sejem dvom k besedam, samo meni danim
in kjer ne morem postaviti se v bran za njo pred nepoznanim
in v sesuti svet, z nje izgubo, bi dvignil roko, da po meni seže.
A sredi zime drevo v listje se odene, sonce presvetli oblake,
pod mostom še smetišče postane rožnata livada
in škrjanec, visoko v zraku, z družico išče stik.
Svetloba dušo iz pekla prikliče, osvobodi srce se tlake,
prekletstvo negotovosti v meni več ne vlada
in vse to, vse to, mi naredi le bežen tvoj dotik. Prosim, ne ocenjujte je več!Dovolj ima!
Avtor | Vodnik za ocenjevanje pesmi |
Komentiraj pesem na forumu.
(6 komentarjev)
|
