Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
V temnem senčnem od sonca skritem
gaju
Sem dihal
Vonj, vonj, ki je polnil nosnice,
je bil sladak.
Brez zadržkov, skoraj eno uro,
sem sanjal
Vmojih sanjah je plesala
mlada deklica
Vonj, vonj, ki sem ga sanjal,
je bil sladak.
Spoznal sem šum ljubezni
pod kolesi težkega tovornjaka,
pa tudi tam, tudi tam
je bil vonj sladak.
Sladak vonj
mi polni nosnice.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (5)
Objavil/a ajda, v 18-01-2010 07:17,
1. Senca poljuba
kar prizemlji ta pesem, ki se konča pod kolesi težkega tovornjaka, vonj poljuba zbledi, v nosnicah ostane sladkoben vonj po krvi ... Uh, otožno
lp, ajda
Objavil/a Alkohol, v 23-01-2010 12:48,
2. Senca poljuba
Dragi pesnik, prosim te, da svojo patetičnost in sentimentalnost pospraviš v kovček, greš in se ne vračaš.
Objavil/a Amadeus, v 24-01-2010 15:31,
3. Senca poljuba.
Hm ... Citirala bi del pesmi Slona in Sadeža, Vladimir:
Moje ime je Vladimir Benzen. Jaz sem hrast. Jaz sem kultura. Jaz sem oblast. Težak sem in prazen kot nordijski hrast. Ost inteligence mi prebija obraz.
Jaz ne delam razstav, ampak evente. Jaz ne klešem spomenikov, ampak monumente. Glej, kako mi modra kri lije iz aorte. Jaz sem Vladimir Benzen, artist posebne sorte.
Ker če tak sem kot drugi, ne morem biti srečen. Rajši sem kr neki, s kot da sem povprečen.
Glede na ime pesnika, Vladimir Bencin, ki si ga je seveda sam nadel, in vsekakor popolnoma namerno, bi rekla, da se zaveda svoje klišejskosti in nas skozi svojo res precej patetično pesem nekoliko heca. In preverja našo toleranco do tovrstne poezije.
Za golo naključje že ne gre. Kajne, Vladimir Bencin?
Objavil/a Amadeus, v 24-01-2010 15:45,
4. Senca poljuba 2.
Če sprejmemo torej naravo našega pesnika Vladimirja Bencina, ki svoj navdih očitno išče v liku Vladimirja Benzena, lahko rečemo, da gre pri tej pesmi za parodijo wannabe umetnika in posledično torej tudi za parodijo wannabe veleumetniške poezije. In prav zato ker se je tako simpatično skril v obleko tega Vladimirja, skonstruiranega s strani virtuozov Slona in Sadeža, mu patetiko v pesmi oprostimo in se mu celo prijetno nasmejemo, saj ga lahko razumemo tako, da s svojim prstom jasno kaže na našo kvaziumetniško sceno, kjer kar mrgoli Vladimirjev Benzenov. Tako da, g. Bencin, ti si res umetnik prav posebne sorte! ;-)
(2 glasov)
