|
Skozi oči sva si gledala v srce.
V vsakem duša, kot drobna lučka
želi se dvigniti na plan.
V strahu, da ju ne bi izgubila
s stikom ustnic nisva dovolila,
da skozi usta odtavata na dan.
Razširim prste, da se dlan poveča,
ko nežno vodim jo po tvoji koži,
iščem kar večno v sanje je zavito
in nežno božam vse, kar po navadi
drugim je očem prikrito.
Še vedno duš iz ust ne izpustiva,
ko roka tvoja po meni se odpravi,
lase razkuštra, spušča se vse nižje
in na stvarniku teles se zaustavi.
Duši izvijeta se iz poljuba, kot
kerubina nad nama razširita peruti
in aurama se barve spremenijo.
Zdaj usta moja z jagodama se sladijo
z najlepših hribčkov tvojega telesa.
Priprejo veke ti pogled in
počasi usta lezejo narazen,
ko v nirvani srečava se pri izviru.
Počasi, nežno se potapljam vate,
izginiti nasmeh ti z ust ne more,
z dlanmi objemaš moja lica,
ko ti nad glavo sveti venec aureole.
Iz ust tih vzdih, kot nimfe spev
se združi z mojim, za oktavo nižjim,
ko krč zaustavi nama dih na poti
in v stih se spremeni tvoj "kako si dober!"
in tihi moj odgovor "tebi hvala!"
Bogatejša za milijon kometkov v sebi
prijetno utrujena k meni se priviješ,
gola koža stisne se v objemu
in v oblaku, z vonjem po ljubezni,
lebdiva pod zaščito kerubinov, vse
dokler se, kot lučki, ne vrneta v srce. Prosim, ne ocenjujte je več!Dovolj ima!
Avtor | Vodnik za ocenjevanje pesmi |
Komentiraj pesem na forumu.
(32 komentarjev)
|
