Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
lep si, tako zelo, da ne zdržim več pogleda nate,
na skrivaj si brišem solze. In morda
te zato v šali imenujem tako, saj me je sram,
da sem še vedno sveže zaljubljen.
Kadar se prikažeš na platnu neba, ti zvezda,
zasenčiš vse druge, zaslepiš nas s svojo auro,
vse temne sile premagaš in na koncu, kot kavboj
odjahaš v sončni zahod.
Kako to da vsak večer daruješ svojo kri,
vsako jutro svoje mleko celo za najzlobnejšega
izmed nas? Ti stari krvodajalec, ti mlekar s kangljico
brez dna; tebi je vse jasno, to ti je v genih.
Mi pa, mi se plazimo v polmraku,
s senco v srcu stopamo tebi naproti,
mračni.
Nekdo je zapisal, da imaš zlato pero.
Posodi mi torej to pero, da z njim pozlatim
teh nekaj svetlih misli, ki mi jih svet
ni mogel zatemniti.
Preden me tvoji mlini za vselej
zmeljejo v sončni prah.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (1)
Objavil/a ajda, v 26-12-2009 11:13,
1. Soncu
Lepo zahvalo, morda hvalnico, morda opomin tistim, ki se ne zavedajo/mo, kako dragoceni so darovi narave, si zapisal soncu.
(1 glas)
