Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Tiho, čisto tiho odideš.
Stran...
Obsedim.
Nemo.
Buljim v belo steno s črno packo.
Ne čutim.
Ničesar.
Kaplje dežja nežno padajo na hladen beton.
Stara obrabljena hiša se počasi ruši.
Košček za koščkom odpada omet.
Pozabljena je...
Z vsemi spomini je še vedno tako živa.
Pridejo oni...
Z nešteto orodji, ki jih premorejo.
Odrešili jo bodo.
Hiter, viharen konec.
Še malo.
Poruši se.
Dokončno.
Je obstajala?
Porušim se...
Dokončno.
Si obstajal?
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (1)
Objavil/a ajda, v 22-12-2009 14:32,
1. Rušenje
dobra primerjava. Je pa morda težje pokrpati razpoke v srcu ali duši kot pri stavbi, ki zasije v novi preobleki. Je pa morda tudi ta dokončno po eni strani dobra rešitev, če lahko uporabim ta termin, ker se na porušenem in počiščenem lahko zgradijo novi temelji, bolje kot nekaj na pol porušeno in potem krpanje. Ja, pesem, ki da misliti in odpira dimenzije slutenih in neslutenih razsežnosti. Všečno!
(1 glas)
