| 
	        
        | Napisal/a MirnaVolk, v ponedeljek, 09. nov. 09 |  
        | 
			             
              | Ocena urednika: |  |  
              | Ocena uporabnikov: |  (2 glasov) |  |  
 
Ko zrla je v zrcalotisto eno, ki ga še ima
 ko le eno je v srcu ji igralo
 le kaj naj jutri na mizo da.
 
Odsev v dnevni lučiji kazal žalost je v očeh
 že dolgo nima več moči
 da ne bi čutila se na tleh.
 
Ovela, prezgodaj stara kožažulji in hrapave roke
 kako naj koga še poboža
 kako besedo lepo še pove.
 
Ob dnevni skrbi za otrokeob dnevni brigi za denar
 ko spet kupila vse je na obroke
 ko znova vzela je obleko v dar.
 
Pozabila je na nego zaseni mislila več na srce
 ničesar več ni dala nase
 vsak večer občutila je le gorje.
 
A kruha mleka je imelaimela nekaj malega za vsak dan
 nekako je kredita vzela
 na bolje čakala - zaman.
 
Sedaj je stara, sama, zapuščenas čudnim pisanjem v rokah
 v dno srca osramočena
 majava na tresočih se nogah.
 
Čez zid brezmočno bi strmelakjer je pustila mlade dni
 sedanjost se v temo je odela
 ko znani svet za vedno izgubi.
 
Kje je naslednja njih postajazavod, ulica ali pod vlak?
 Kakšno življenje nam ostaja,
 če človek človeku je le vrag?
 
 
      |  
| Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
 |   
 |   
        | Komentarji uporabnikov (4)   |  |