| Napisal/a MirnaVolk, v ponedeljek, 09. nov. 09 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (2 glasov) |
|
Ko zrla je v zrcalo
tisto eno, ki ga še ima
ko le eno je v srcu ji igralo
le kaj naj jutri na mizo da.
Odsev v dnevni luči
ji kazal žalost je v očeh
že dolgo nima več moči
da ne bi čutila se na tleh.
Ovela, prezgodaj stara koža
žulji in hrapave roke
kako naj koga še poboža
kako besedo lepo še pove.
Ob dnevni skrbi za otroke
ob dnevni brigi za denar
ko spet kupila vse je na obroke
ko znova vzela je obleko v dar.
Pozabila je na nego zase
ni mislila več na srce
ničesar več ni dala nase
vsak večer občutila je le gorje.
A kruha mleka je imela
imela nekaj malega za vsak dan
nekako je kredita vzela
na bolje čakala - zaman.
Sedaj je stara, sama, zapuščena
s čudnim pisanjem v rokah
v dno srca osramočena
majava na tresočih se nogah.
Čez zid brezmočno bi strmela
kjer je pustila mlade dni
sedanjost se v temo je odela
ko znani svet za vedno izgubi.
Kje je naslednja njih postaja
zavod, ulica ali pod vlak?
Kakšno življenje nam ostaja,
če človek človeku je le vrag?
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (4) 
|
|
