Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Misli se zbirajo v viharni oblak,
grozijo mi z močnim gromenjem.
Nekje nad menoj se spuščajo v mrak,
kot olje na ogenj mojim hrepenenjem.
Vest mi skelijo te kaplje skomin,
mi pešajo up, ki je prazen.
Najbolj boli me prav eden spomin,
spomin, ko sva midva narazen.
Zakaj, zdaj sprašujem se,
zakaj naj bi ljubila me, če nisem pa prav nič drugačen.
Zakaj, zdaj sprašujem se,
zakaj bi sploh ljubila me, če moj duh je ves črn, temačen.
Moje misli nestalne kot vreme,
moje delo propade z nočjo.
Edino kar hočem da ostane le,
je moja večnost in misel na njo.
Ti kot pesem si jasna,
bistra in zmeraj prekrasna.
Za moje motne in solzne oči,
ti si luč v zmoti, temi.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Kadil sem te iz strasti, bil sem preprican, da potreben si mi. Srecen, ker si mi zmeraj stal ob strani v trenutkih potrebnih tvojega dima.Beri dalje...
(0 glas)
