| 
	        
        | Napisal/a Koško, v sobota, 24. okt. 09 |  
        | 
			             
              | Ocena urednika: |  |  
              | Ocena uporabnikov: |  (0 glas) |  |  
 
Dva zaljubljena metulja,bela kot decembrska snežinka,
 poplesavata nad nama.
 
 Veter vije svoj ples
 med vejami dreves
 ter hladi moje
 razbeljeno srce.
 
Ptice svoje melodijespet posvečajo pomladi.
 Bližnje drevo si nadelo
 je belo obleko iz cvetov
 in vsak metulj
 okoli njega plete
 svojo hitro,
 a pisano ljubezen.
 
 In ob meni ležiš ti.
 Roza cvetovi zate dišijo,
 blizu še beli zate samo,
 ker si prelepa, ihtijo.
 
 Kaj pomaga mi
 prostranost mojega pogleda,
 če vse kar hoče videti srce,
 si ti,
 če vse kar rada čuti koža,
 je tvoj dotik
 in če vse kar upajo
 poljubiti moje ustnice,
 so ustnice tvojega
 s soncem obsijanega,
 angelsko lepega obraza.
 
 In v upanju,
 da bodo moje dlani
 vile kodre tvojih las
 skupaj z vetrom,
 se moj dan konča.
 
 
      |  
| Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
 |   
 |   
        | Komentarji uporabnikov (0)   |  |