Ko pomislim na miren večer,
na tiho noč,
se spomnim nate,
ki si mi dajal moč.

Čeprav sem vedel kam grem sem se moral ustaviti
Globoko zajel sem sapo predno sem izdihnil
in ostal sem brez sape
ko sem moral podpisa...

Predolgo zadržen pogled
ji je uničil dneve mira,
nič več spokoja in miru,
obstala je kot vlak brez tira.

Žalosten obraz, položen v objem dlani
In solza, ki skozi prste počasi polzi,
Obdaja me tišina, mrak…

Zavijem se v koprenasta občutja
Vonjam eteričnost darežljivosti
Izginjam v pulzirajoči
soodvisnosti

...

Sestavljenje zlomljenih reber,
neštetokrat v boju zdrobljenih
in kriki
in prošnje
in klici
nedolžnih, po krivem umorjenih....

Za dušo je telo področje
kot je zemlja za telo,
vse nosi žalost in dobrine,
rojeva se ljubezen, zlo.

Iščem moč ...

Kartonasta škatlica,
na njej rdeč trikotnik,
na zunaj povsem neškodljiva,
znotraj nje pa ena sama...

I run through the wood
I follow the bloody trail
I hear the gasps for life
I smell death on this route...

Zopet sedim tu, z njim a brez tebe...
Vem da moj nikoli ne boš,a v mojem srcu za vedno z menoj boš.
Njega milo v misli...