| Napisal/a betalord, v ponedeljek, 05. okt. 09 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (1 glas) |
|
Sem mož ledeni,
a ne po volji svoji,
ustvarili so oni me, ljudje,
katere ljubil sem, a oni mene ne.
V kristalni tu palači dan na dan samevam,
mi mraz je, a tegobe ni
saj srce že zdavnaj je spoznalo
da iz ledu palače izhoda ni.
Le enkrat samkrat se zgodilo je,
da močno sonce zasijalo je,
predrlo obzidje je ledu,
utrlo pot je upanju.
A kaj prehitro sonce drago je zašlo,
še predno se srce do konca je stopilo,
je zbežalo, níkdar več se prikazálo,
in srce, nikoli več ne bo se otoplilo.
Sem mož ledeni,
utrujeno imam srce,
ga led na krog in krog obdaja,
mu sij sveta do živega ne gre.
A v tem ledenem srcu
na vsake toliko
se iskra zaiskri,
plamen hoče zagoreti, a ga srce ledeno zaduši.
Ta iskra se ob misli kreše,
ko zopet kot že tolíkokrat,
v mislih zopet tja odtavam,
kjer bila sva skupaj tistikrat.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (7) 
|
|
Glede dvojine: ni bilo tako mišljeno. Lirski subjekt ni ledeni mož zaradi nje, ampak zaradi drugih... tuki je mišljeno na njegovo otroštvo, takrat je ratal "leden", ker ga drugi pač niso sprejemali oz. se je on malo izoliral, zaprl v en svoj svet, tu zadaj ni bilo neke tragične ljubezenske izkušnje. Potem, v zreli dobi, pa se je zaljubil in takrat se je začel spreminjati, zopet odpirat, si našel prijatelje itd. Vse, da bi postal tak kot ona, da bi se ji lahko približal. No, samo se je izkazalo, da ona ni zainteresirana, pa še odšla je nazaj domov (zato je sonce zašlo), in takrat mu je vse dol padlo - in je mislil, da se ne bo več nikoli zaljubil, da življenje ne bo imelo nikoli več okusa (oz. da "se srce nikoli več ne bo otoplilo") itd. 
Pa očitno se. Meni osebno je kar problem to, ko imam neko idejo, ki se mi zdi dobra, zapisat na tak način, da se bo tudi lepo brala, da bo stvar tekoča, povezana, ne preveč neposredna itd., da bo dala en užitek ob branju. 
