Ne obotavljaj se te pesmi brati,
ko boš stara, če se znajde pred teboj,
v svoji samotni izbi si jo zapoj,
tiho, da jo boš...

Zadržim korak in obstanem,
kaj me zopet vleče v neke globine,
kje so tiste moje lepe zelene doline…
Le kam me vodi ta pot živl...

Visoko nad nami bedijo,
duše brezmadežne.
Visoko nad nami bedijo,
in se novega življenja
veselijo.

V tem svetu vsemogočih silnic
človek išče svojo prvinskost,
telo ga vabi na eno stran,
notranjost vonjaš kot cvet nepoznan. ...

Nekje, nekoč, ko jutro se zbudi,
ves svet v mrtvi tišini.
Iskala bom ljubezen, toplino,
iskala varnost in tvojo bližino.

So trenutki,
ko ostajaš sam,
sredi množice ljudi,
krog tebe rakete petarde,
a v tebi svetlika tema,

Azur na trepalnicah poljublja
akvamarin na vratu. Izgublja
se ledena kocka, nje kraljica
žrelo vodi med prosojn...

zeleno polje
plesoči klasi
veter
obrazi
spmini
melanholija

Dežuje.
Dež ujame sončne žarke,
V kapljah cveti mavrica
Pisano polje tulipanov
Na nebu.

Šopek za mesto.

Nebeški sel.
Dlakavo nebo.
Svilnata preproga.
Bleščice rosijo.
Nebo zrcali cvet.
Vdihnjen cimet.
Neboglasnica.