Ker me vleče k tebi
je neznosna senca luči,
ki prihaja od znotraj
kot kazalec, ki zapoveduje!

Znanstveniki
pravijo,
da je vesolje
neskončno.

Vonj orošenih
kazalcev je brezčasno
krožil nad strastjo.
Skozi uho šivanke
sva polizala prste.

Belo ni belo.
Belo je rdeče,
belo je oranžno,
belo je rumeno,
kakor plamen sveče.

Vroča kot žerjavica
Cvetoča kot pomlad
Dehteča kot vrtnica
Gladka kot marmor

Svilen čopic je rahlo obliznil bleščečo barvo
in jo kot tiho deročo moč položil na hrapavo platno.

Nakopičeni trenutki
Zlivajo se v podobe
Ob zavesti
In brez nje
O katerih
Ne izvemo
Od kod prišle so

Samo trenutek zaspanosti. Bedim!
Samo trenutek zbranosti. Zbežim!
Kaj v sevtu delati ne vem,
ljubezni pa se le zavem,
in ta mi daj...

Kako prebudil
bi tvoje speče srce,
tvoje besede izrečene,
tvojo dušo,
ki bdi nad menoj,
da spati, jesti...

Nasmehnem se...

Vem da mirno spiš
daleč stran od mene ležiš
zaspal si s telefonom na prsih.