Svetost glasbe
namišljeni poljubi me nežno zbadajo v spomine
Nikoli ne pozabiš polizat ostankov duše s telesa

Duša utrujena je že od vseh skrbi, razočaranj, srce omagalo je že, prevečkrat ranjeno je bilo, razbito. Misli zbrane več niso, zmedeno letij...

Pogrešam te! Zelo!
Srebrna mesečina me vabi...
le roke razprem
in že me ugrabi.
V njenem objemu
potujem...

Počutim se zaspano…
Želim zapreti oči, vendar mi nikakor ne uspe…
Veke nosijo ogromno težo,
pod katero še vedno ne obupa...

Poberite mi stran,
sliko v olgedalu,
ne maram vidati je zdaj,
to le senca je človeka,
ki nekoč sem ga poz...