Se mi rima ne rima,
ko sonce luno prekriva
in levu se izmika.
Mi rimo noč razžira
in zvezni prah mi jo prekriva.

Tvoj nežen dotik,
kot jutranji sij.

Tvoj objem,
kot snežni puh.

Tudi jaz sem iskalec,
ki tiho prodira
v globine notranjih
čustvenih prvin.

Razpršene kapljice. Vonjave
omamno sitijo gomezljave
predele lakotne notranjosti.
Nagiba horizontne daljave. ...

Če jaz bil bi
drobna ptica
natanko v eno smer
bi obrnil svoja krilca

Poiskal v dalji
hišico bi tvoj...

Hrepenenje...
to silno, neskončno...
Kot grom v viharni noči,
ki išče svobodo,
da odda svoj glas,
ki je tako ...

Zanimiv je najin svet,
ki med nama je spleten,
ustvarjen je samo za naju,
sva kot kiparja roke oblikovala ga
v celoto nedeljiv...

Življenje beži in pušča sledi,
sledi, ki jih ni.
Hitim za njimi v vsakdanji divjini
a le pogrezam se v tišini.

Izhlapele so strasti
ostala je le nema priča
iz tistih lepih skromnih časov,
ko sta ležala srečna brez beliča.

...

Patetično
a naenkrat mi je ostalo
le še računanje iksov
ki postajajo vse bolj barviti.