Napisal/a Seksetius, v petek, 21. avg. 09

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Polzim v neskočnost brezupa...
Ni je, a si jo želim.
Vse je le neskončen utrinek enega samega trenutka,
ki se v nedogled vleče

Krvave roke umažejo nedolžen obraz.
Krvav se podam v boj brezupa.
Boj, ki ga ne morem zamagati.
Moje Sizifovo delo.

Zakaj se torej boriti?
Zaradi borbe same? Kliše!
Zaradi jebne želje po samohranitvi,
zaradi trme? Železne trme!

Izgubljen boj, a morala na višku.
Praviš, da je ničvredna?
Predstavljalj si jih 300 brez morale.
Bili bi le 300 trupel,

tako pa je 300 junaških trupel.
Vsak posebaj ima svojo zgodbo,
le zaradi njih je Antika ohranila svobodo.
Zatorej se borim.

Okušam zadnje molekule zraka,
poškodavna pešam.
Umrem.
Moj duh se dvigne iz telesa.

Stopim pred Ozirisa.
Prislonim mu klofuto.
Za kazen me oživi.
Sovražnik naredil je napako,

ki sladko jo izkoristim,
zarinem meč v vrat.
Pogleda skozi grlo.
Zmagal sem nemogoč boj.

Bitko, ki je nisem niti bil.
Boj je le v glavi in to je šele začetek,
kajti pred menoj je Polje mečev.
Jaz pa se ne znam mečevati.

Znam bežati, a imajo konje.
Torej se moram boriti.
Vnovič podam se v boj,
z velikanom brez oči.

Le kako me vidi se vprašam.
Saj me ne.
Le čuti mojo bit in vsak utrip srca.
Torej obstaja rešitev.

Če mi ne bi bilo srce me ne bi zaznaval.
Potem bi ga lahko ubil.
Spet,
bijem že v naprej izgubljen boj.

Le koliko klofut bom moral zadajati?
Ali obstaja boljši algoritem?
Sedaj me čaka boj. Z njim, velikanom.
Čakaj pa saj ga lahko podkupim.

Obljuba po denarju je vedno mamljiva.
A le kako, saj sem reven.
Vnovič izgubljeno.
Čakaj!

V žepu okroglina. Disk obdan v plastiko.
Hvaljena numizmatika!
Srebrnega Risa poženem v zrak.
Ulovi ga!

Spretno, z elegantnim gibom velikana.
Poglej, poglej. Tole je pa vredno.
V graščini jih imam še več.
Kupim tebe in tvojega konja. Reši me!

Pa kaj še! Lažeš!
Pomisli orjak.
Verjemi mi in bogatejši boš za 1000 Risov.
Recimo, da lažem in imel boš mojo glavo in kri na enem Risu.

Zdrvi proti meni. Sledi mi, izusti. Teci blazno.
In blazno sem tekel. Skočila sva na konja.
On odvrgel je oklep, da bila bi lažja
Tako bova izenačena s Poljem mečev.

Dolgo v noč nama je sledilo Polje mečev.
Nato Močvirje mečev.
Jaz pa se nisem bal njih.
Temveč svoje laži.

Le kaj mi je storiti?
Znova sem ujet v neskončen trenutek,
proti katerem se borim.
Algoritem je spodletel...

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)