Stol, miza za tri sredi teme,
z stotimi kvadrati sreče objeta,
dotik daha davnine.
Ironija za vse zime.

Hitro me mine. Beri dalje...

Zrak je natlačen z gnusobo plesnivega zidu
in s smradom že davno umrlega okostja.
v zraku je vonj po porazu pred bolečino
in po k...

Kot po receptu
se vse preliva
ostaja v vsakem
sladek spomin
na poželenja
iz tistih časov,
ko si r...

Daj mi jo,
to tvojo energijo,
ki jo proizvajaš,
samo malo,
da jo okušam,
da te poslušam,<...

V nebo vpijoč
nasmeh sivega vsakdana,
brezsledje praznih besed,
ko se v hladu mesta znajdem.

Sebi zvesta ostajam.
Ampak potem...
potem...
potem naju ni.

Ptiček na veji
je včeraj sedel,
sončecu toplem
veselo je pel.

V tej graščini brez stolpov je vsaka sekunda mojega življenja že določena.
V tej graščini brez vladarja si krojim usodo.

Slabo mi je, ko pomislim nate.
Slabo mi je, ko zacutim bolecino,
ki se nikoli ne konca in se siri brez cilja,
samo zato, da nam priz...

zdaj vem, človek

vsega je na svetu dovolj
samo mojega naročja ne
še nikoli ga ni bilo

v najenostavnej...