|
Ko zjutraj se zbudiš, odpreš oči,
rad imam, da sedeš k meni, draga,
popiješ slastno kavo z mano.
Izmenjava poglede, poljube vroče,
iskrive misli, besede nežne.
Prebudiva se v jutru svežem,
začneva dan z veseljem.
Poglej skoz' okno, draga,
kako prebuja se narava !
Lesketajo se snežinke bele,
ko jutranje sonce jih obsije.
Zasliši ptic se žvrgolenje,
dreves visokih vej šumenje,
ki veter jih poganja.
Nebo zbistri se, veter je razgnal oblake.
Glej draga, obeta nama se prekrasen dan,
naravnost kliče, vabi naju v naravo !
Kaj potrebujeva za to,
da znova kreneva na pot ?
Ničesar, le dobre volje zvrhan koš
pa še nasmeh iskren,
jasno misel, kam in kod na pot.
Potem pa hitro pot pod noge,
da sonce nama ne uide.
Rano zjutraj, ko se svetlikati začne,
nahrbtnik že pripravljen je,
ko preč so vse nadloge.
Potem predava se užitkom neizmernim
pohoda v neokrnjeni naravi.
Strmini hriba, gore, planote veličastne,
razgledu krasnem z vrha hriba v dolino daleč spodaj,
obdana vsa je še z oblaki,
ki lesketajo se v soncu žgočem.
Kasno popoldan, že v večerni zarji,
vračava se proti domu.
Polna spominov lepih, vtisov nepozabnih,
prijetnih doživetij, deliva jih s prijatelji.
Zvečer, ko leževa v posteljo,
utrujena sladko,
preden trdno zaspiva,
izmenjava poljube nežne si za lahko noč.
Zgodaj zjutraj z nasmehom se prebujava,
s pogledom bistrim, nežnim, vsa vznemirjena.
Utrujenost izgine sama,
če ne, jo zlahka prepodiva.
V objemu strastnem dokončno se prebudiva,
nasladi najini ni konca.
Kot prerojena, poleta polna začneva dan,
razideva se srečno vsak na svojo stran.
Komentiraj pesem na forumu.
(14 komentarjev)
|
