Sprašujem se,...
Je sploh mogoče, se sploh lahko kdo joče,
ko ima vse, ko ne pozna niti besede - življ...

Tam gor na mrzlem severu,
v ledenem škotskem jezeru
živi pošast iz davnih dni
in revne ribiče straši.
Beri dalje...

Jaz, ti...
Midva sanjava.
Pizda!

Dokler vsi tako mislijo,
ostanem tukaj.
Ne morem,
niti vas nočem prizadeti.
Trenutek.
Zavidam vam...

Ali veš kje si ti?

Najdem te
na robu koledarja
zapisane začetnice
tisti dan
ko...

Budim mesečino
Nevihta trese prezeble ostanke sanj na verandi
Polnoč še ni pognala listov
da bi se skrila v zelenkasto zavetje

Moja lirika je bolj epska od vaše dramatike.
Ker se rad napajam s paradoksi.

Biti ljubljen. Ljubiti.
Zabiti to življenje konstruktivno,
eventuelno seveda crkniti.
Kar ni bistveno.
Bistveno je nekaj drugeg...

Je lepo biti angel?

Ko iz ostre beline
sonce prikliče življenje
in vsaka bilka vztrepeta
v stvarnikovo slavo?