| Napisal/a Kvazimodo, v četrtek, 09. jul. 09 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (1 glas) |
|
Čakam zaman.
Potopljeni cvetovi
tonejo v kalno odmaknjenost.
Prazna soba
in vonj tišine
v skelenju odcvetelega časa.
Besede molčijo
ujete v pepelu
neizogibne ugaslosti.
Vzdramim spomin.
V šumenju starih lip
diši po postanem.
Bežni trenutki
božajoče otožnosti,
ko me bereš kot pesem.
Zasanjani vrtovi
na dlani spomina
in sled pikapolonice.
Nekdo odhaja.
V kapljicah rose
dehtijo širni travniki.
KO ME ČUTIŠ KOT PESEM
Tvoj smeh.
V senci divjih kostanjev
zibajoča gugalnica.
Tvoj dih.
V kriku poležanih trav
pozabljena pravljica.
Tvoj sen.
V morju peresne detelje
skrita postelja.
Tvoj dan.
Na robu večera
nizko leteča lastovka.
Tvoj duh.
Na hribu samote
od sonca ožgana cerkvica.
Tvoj glas.
Na nebu begotnih oblakov
odčarana mavrica.
Tvoj jok.
V črno prst
zakopana pojoča skrinjica.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1) 
|
|
) 
