| Napisal/a tomm, v sreda, 08. jul. 09 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Življenje teče, je večnost obstoja,
se obenem spreminja, kot noč in dan,
sedim v cerkvi, ter si razmišljam
kaj vse se prepleta, v mislih nam.
V njeni tišini krožijo med nami
izdihnjene želje, vseh nas ljudi,
poslikani oboki, z nebom na vrhu,
le tja se prisotnim najmanj mudi.
V tem svetem kraju so tudi vzdihi,
tistih manj vernih neuslišanih duš,
potikajo se, še željni skušnjave,
želeč, da prevzame, nekdo njihov križ.
Večina moli k Jezusu zase,
od pogledov prestreljen, nemočen visi,
vsak Ga po svoje, grabi le zase,
naj ga na zemlji, čim dalj pusti.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
