Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Belina, ki čaka,
da zapolni jo dlan,
kot ladja iz mraka
je peljala drugam:
roka in pod njo sled,
ki črnilo veže
v trd pljunek besed.
In v neskončnost seže
nem krik razglašen,
do gluhosti vzklika,
v očeh pogašen.
Ah, srčni nemir
z bele površine,
to čustvo od nikjer
rodile so tišine.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Minljiva so sonca, ujeta v vecnost duha, spogledljiv je cas, utrujen od morij slovesov, svobodne misli, ostale so same, in vecerna molitev, je ograja ...
(0 glas)
