Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Kako majhen, močan, nepredvidljiv,
preusmerja reke v nov tok
kot sad ljubezni bil rojen otrok,
z dejanji svojimi zdaj nepremagljiv...
Iz nad oblakov majhen bil bi,
morda le zrno makovo, mu sled,
a moč mu dana da spreminja svet,
čeprav v duši peče ga se zazdi.
Zginjajo gozdovi, čiste reke, tolmuni iz gora,
megleno sonce, v hrani strup kot da arcnije,
pohlep ga žene po denarju v njem klije,
nihče ne ustavi ga, preveč moči ima..
Ko zadnja biljka bo ovela, mu odcvetela,
čebela zadnjič poletela, padla v globino,
se spremenilo vse v pesek bo puščavo,
da priznal nemoč bo človek nad naravo.
In premagan boš, ko mislil si,
da močnejšega od tebe ni...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
