|
Že dolgo gledam v zvezde in se sprašujem.
Nestrpno z ene noge na drugo stopam,
Kot neutrudljivi pes za repom v krogu vrtim se,
Z lastnih verig, ki tiščijo me, ne spustim se.
Jokajočih oči zrem v neskončnosti temo.
Sama sebi se smilim, kot da bo kaj pomagalo.
Ne vidim, ne slišim ničesar, prazno je ogledalo,
že dolgo je od kar sonce je vstalo in znova zaspalo.
Hladnih objemov prežema me misel.
Utrujena glava na rami bledo mežika.
Komaj še nosim očala, pogled je upehan.
Nekje globoko v meni pa vem, lučka še vedno tiho utripa.
Neslišno si se približal sanjavemu truplu,
Ujel si misel poslano zgolj v daljave,
Zbudil iz ledenih kock si me grozečih,
V besedah skoraj neslišnih začutila sem zopet veter živečih.
Hvaležna sem ti za spoznanje pravice.
Mar mi je, če kar gvoriš niso večne resnice.
Nadela zdaj bom tvojih besed rokavice,
Ni važno kaj druge pojejo ptice.
Zapela bom pesem svojo svobodno -
V imenu besede, ki preklinja vojno.
Vojno ljudi in vojno stvari - vojno denarja...
Za edinega varuha tebe sonce postavljam kot poglavaja.
In v žarku tvojem tkanem z dežja pršico,
V mavričnih tonov ovito ljubezen danico -
Plesočih pogledov otroški smeh napovedujem,
Misel pogumno in plemenito bodočih dni snujem.
Posameznik si in bodi - ponosno po svetu hodi.
A glej, škoda bilo bi, de korak tvoj prijazen sam blodi.
Kot nemirnih duš valovanje magnetno se druži
Daj tudi ti : nasmej se ! Nasmeh tvoj gotovo nasmeh nov sproži !
Komentiraj pesem na forumu.
(13 komentarjev) |
