| Napisal/a urhg, v sobota, 29. jan. 05 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Včasih nima nobenega smisla več.
Samo še slepo gledam in lebdim
v neki tuji odsotnosti.
Kot, da nisem več tu.
Kot, da ni mi mar za čas,
ki tako zvesto riše čez moj obraz.
Potem zagledam na drevesu,
en majhen in edini,samcat list
na suhi veji, ki se bori z strupenim, zimskim vetrom.
Če on lahko, lahko tudi jaz.
Boriti se in se ne vdati,
priznati si in si ne lagati,
in kako že pravijo?
sramota ni pasti, sramota je, se ne pobrati.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
