Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Belina, ki čaka, da zapolni jo dlan, kot ladja iz mraka je peljala drugam: roka in pod njo sled, ki črnilo veže v trd pljunek besed. In v neskončnost seže nem krik razglašen, do gluhosti vzklika, v očeh pogašen. Ah srčni nemir z bele površine, to čustvo od nikjer rodile so tišine.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.