Na stolpu iz polen stojim

in nobeno me več ne moti.
Vsem, ki so prispevali gradbeni material:
Hvala za nova obzorja.

Po nasmehu.
Hrepenenje.
Po sanjah, po iskrah,
po šelestenju suhih trav..
Hrepenenje...

ko hodiva vštric
iz naju pada seme

zasejala sva vrt
roj čebel ga obiskuje

Potrta sem,
v sebi strta.
Sto koščkov
razletenih
in jaz vmes,
na razbeljenih
kolenih.

Duhovnost iščeš za prihodnji rod?
Kjer je ni, jo pričaraš.
Zlate barvice so tvoje besede.

{}=vse
vse={}
==?
=ni?
?>ni
?<mi2
mi2=vse
narava=ni,

Spet spet spet sem tu, sama in pišem.
Ni okna. Ni sonca. Siva.
Odločitve padajo. Obljube, vnaprej izgubljene v bučenju črnih gozdov.
Beri dalje...

Tudi srce lahko spremeni se v kamen,
tudi v njem lahko ugasne plamen,
ko ljubezen cela že zgori,
pogorišče le ostane mi.

Vsi na ulice.
Sedet na tla,
glavo med kolena.
V obrambno pozo.
Mižat. Otrdet.

...

Tako zelo ljubila sem tvoje lase,
nežne kodre, polne topline,
veter v njih ovijajoče igral se je,
v njih je bil vonj tvoje bližine.....