Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
jutranjost zora
ujetost lomljivosti
v kristalih ledu
mraz se zajeda
v ranjeno vejevje
le krik ptice v tišini
zaboli
brezbarvnost
samote
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
Komentarji uporabnikov (4)
Objavil/a Sinatra, v 10-03-2009 18:05,
1. Sledi avtentičnosti
Končno nekaj občutka; nekaj nežnosti, nekaj bistva.
Objavil/a ajda, v 10-03-2009 19:10,
2. Zor
matr , kdaj pa jaz nisem bila nežna?? jaoooooo), sicer pa, pesem je občutek, ko zreš v golo nemočno drevo in rodi se krik. Vseeno hvala za pogled, to je že veliko in za skromnost pri zvezdicah. Ja, tako občutiš in tako je.
lp, ajda
Objavil/a Providence, v 16-03-2009 18:05,
3. Zor
Morda je bil Sinatra ironičen, saj v tej pesmi ravno tiste pretirane nežnosti, ki včasih za nas, grenkoljubce , malo kvari tvojo poezijo, tukaj ni. Ti trije brahki so posrečen splet, ki se lepo poklopi s sliko, ki jih je navdihnila, ali pa v bralcu ustvari novo. Edini minus vidim v tem, da se v tako drobceni pesmi pojavijo kar tri izpeljanke na -ost. Če dovoliš predlog: mraz se zajeda v ranjeno vejevje
Sicer pa le v to smer naprej! Lp, P.
Objavil/a ajda, v 16-03-2009 19:49,
4. Zor
Ja, Sinatra že ve). Ja, tisto v drugi vrstici ranljivost je nastala le zaradi zlogov 5,7,5, kasneje em dodala še tretji verz in zato je tudi tam nepotrebno 5,7, 5, pa še lepše zveni. Hvala, Providence.
(2 glasov)
, kdaj pa jaz nisem bila nežna?? jaoooooo
), sicer pa, pesem je občutek, ko zreš v golo nemočno drevo in rodi se krik
