Napisal/a duovox, v četrtek, 26. feb. 09

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (1 glas)

Spet prihajam k tebi,
po poteh, stezah skozi gozd, 
hodim po vejevju, listju,
tistemu jesenskemu,
ki ga kot preprogo
jesen podarila, nasula.
Počasi ga ne bo več,
zima, sneg in mraz,
bodo opravili  svoje,
jemlje ga čas, počasi
daruje preteklosti,
kot opomin, spomin...

Nekako slabotna si,
tvoj pogled je odsoten,
kot da sem nepovabljen... 
ob nepravem času,
morda motim, sem odveč...
Veš le pozdravil bi te,
da začutim stisk rok,
občutim tvojo toplino,
ter se srečava s pogledom,
da se ti dotaknem obraza, 
tvojih bolečih brazd življenja.

Odhajam, tvoje solzne oči,
tresoče roke, tih glas
so meni žalostna popotnica.
Leta so opravila svoje delo, 
v tvoje lase vtkala jesen,
nešteto srebrnih las,
grenke solze, bisere v očeh, 
tvojo bolečino kot breme,
spomine kot večerna zarja,
tvoje besede, objem v slovo.
Tako sem te občutil v sebi kot 
sončni zahod, ko prihaja noč.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (2)

Objavil/a ajda, v 27-02-2009 08:12, 1. Sončni zahod Upam, da bo še veliko teh utrinkov, mislim da si zapisal pesem materi in nekako nam je prirojeno, da se od staršev poslavljamo vedno z mislijo, da ne bo poslednjič, tu imam seveda v mislih tiste, ki so globoko v jeseni življenja in objem, stisk dlani ni nikoli preveč.    lp, ajda   Objavil/a duovox, v 27-02-2009 08:17, 2. Sončni zahod... Žal mi mati ženekaj let počiva v grobu.Pesem sem namenil, opisoval srečanje s starejšo ženico, eno od tistih, ki se me spomni kot otroka...  Lep pozdrav ter hvala za obisk, trenutke ob branju mojega prispevka.