Spoštovani

Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.

Več o piškotkih

 
Naslovnica (izbor)

Zgodba o kamnih in metuljih, 4 Natisni Priporoči prijatelju
Napisal/a Leo Modrin, v četrtek, 19. feb 09
Ocena urednika:   
Ocena uporabnikov:      (0 glas)
 

Ko sem v vodi opazoval »morskega metulja« in razmišljal o simbolu
preobrazbe sem se spomnil na dva metulja, ki sem ju srečal pred leti
na otoku Murter, kjer sem bil s svojo družino na poletnih počitnicah.

Tedaj sem zapisal naslednje vrstice:

Neko popoldne smo bili zopet na mestni plaži. Z mojim, leto in pol
starim, sinom T. sva šla na sprehod po betonskih ploščah ob plaži. Na
tleh sva zagledala pisanega kraljevega metulja in T. se je takoj želel
igrati z njim. Otrok je nerodno tekal za njim, metulj pa je vsakič
zbežal, zaokrožil in se zopet usedel v bližini na tla. Tedaj sem
pomislil na enakega metulja iz Bovca izpred nekaj let, ki je sedel
ženi na glavo. Čez čas pa ji je na roki pristal metulj cekinček, ki
je kasneje zaplesal svoj poslednji ples na njenem pleksus solarisu,
zatem pa umrl. V tistih trenutkih, ki so se za ženo skoraj raztegnili
v neskončnost, se je metulj neslišno vrtel v krogu na njenem trebuhu,
v njenem duhu pa so, kot reka Soča v bližini, stekle podobe trpljenja
ljudi. Kako mogočni prenašalci sporočil znajo biti ta nežna bitjeca !
Pravzaprav je njihovo celotno življenje en sam simbol za enigmo
duhovne preobrazbe. V tistem trenutku, ko sem to razmišljal, nisem
mogel niti slutiti, da se bo zgodba ponovila tukaj z menoj, skoraj na
enak način kot se je z ženo v Bovcu.

Ne samo moj T., tudi jaz sem postal igriv otrok, in začel tekati za
navihanim metuljem rjavo-rdečih lis. Stegnil sem roko in nastavil
dlan, metulj pa je sedel nanjo. Nato je zopet odletel, zaokrožil in
sedel na svoje mesto na tleh. Tej je zopet stekel k njemu in metuljček
se je dvignil. Prijel sem T. dlan in jo nastavil tako kot prej svojo -
in metuljček je za hip sedel na njegovo malo dlan. To sva ponavljala
in ponavljala in dobil sem občutek, da bi lahko v nekih nebesih to
počela skoraj do večnosti, tako lepa in nedolžna je bila ta igra, da
bi se človek jokal od radosti. Ljudje, zlasti otroci, so naju gledali
z iskrico veselja v očeh. Ko sva odhajala je metuljček še kar naprej
letal po svoji spiralni poti in s tem začrtaval »vrata v Zrcalno
Vesolje«.

Šel sem se zmočit v morje. Medtem, ko sem plaval stran od obale sem
zagledal metuljčka cekinčka kako poplesuje nad vodo in nato pristane
na njeni gladini. Zopet je zletel in nato zopet obmiroval na vodi.
Priplaval sem bliže in vzel metuljčka v dlan. Ko sem se približal
obali sem rekel ženi ali lahko ugane kaj imam v rokah. Ona mi je
odvrnila, češ, samo da ne bi bil metuljček, ker je to slabo znamenje.
Očitno je žena intuitivno zaslutila, da se zgodba iz Bovca zopet
odvija. Ko sem prišel na obalo sem razprl dlan in vrgel metuljčka v
zrak - naj si vzame svobodo in odleti čez kopno iskat novih cvetnih
poljan! Toda metuljček je naredil le eno zanko po nebu in pristal na
moji desni rami - od tam se ni premaknil ves čas, ko smo še bili na
plaži; tam je čepel tudi, ko smo se vračali v naš apartma. V apartmaju
sem ga posnel s kamero in mu ganjen nežno prigovarjal, obenem pa je v
meni vedno bolj rasla slutnja, da se metuljčku štejejo zadnje minute.
Čez čas se je premaknil na mojo brado.

Začel sem razmišljati o tem
kakšno sporočilo mi prinaša to krhko bitje. Pomislil sem, da je vse to
dogajanje na otoku Murter le priprava, nekakšna generalka, za glavni
dogodek v mestu Zadar. Ob tej moji misli je metuljček, kot pokošen,
padel navzdol in se še ujel na mojem trebuhu. Vedel sem, da je z njim
konec. Položil sem ga na plitek krožnik in mu s prstom približal
kapljico sladkane vode. V tej kapljici je bila tudi raztopljena esenca
Walnut-a, Bachovega cvetličnega zdravila za lažji prehod iz enega
stanja v drugega, iz ene kvalitete v drugo. Iz dna srca sem se
zahvalil metuljčku za dragoceno darilo.


Zgodba o metulju iz školjk v Sabunikah se je odvijala naprej in
doživela nenavaden preobrat. Kamen in školjke sem pustil na obali, čez
čas pa sem ugotovil, da je rakec pobegnil iz svoje hišice, obe
ploščati školjki sta bili odprti in velika gruča mravelj je že dodobra
pospravila njuno vsebino. Spral sem školjke v vodi in nato presenečen
ugotovil, da namesto enega metulja, sedaj vidim dva metuljčka, ki
sedita na rakovi hiški in »se pripravljata na vzlet«. Zopet nova
simbolika - iz enega metulja nastaneta dva. Kaj bi pomenil simbol treh
metuljev za Leo? Če jo bom še kdaj srečal bom morda izvedel. Obstaja
veliko filozofskih in religioznih razlag kako sta nekoč iz celote
nastala dva dela, duh in materija, jang in jin, in tako naprej.

Na čarobni obali »govorečih« kamnov pa mi je v tistem trenutku prišla
na misel pravljica o iskanju duše dvojčice:

Veliko ljudi verjame v to, da obstaja za vsakega posameznika na tem
svetu nek drug človek, ki predstavlja drugo, idealno in dopolnjujočo
polovico njegove duše. Platon je napisal v svojem knjižnem delu
Simposion, da ljudje iščejo svojo dušo dvojčico odkar je bog Zeus
presekal človeka na dve polovici. V svoji mitski zgodbi Platon opisuje
svet, ko so bili ljudje še hemafroditi, moški in ženska v enem
človeku. Ta bitja z dvema glavama in štirimi rokami in nogami so
postala prevzetna in so začela načrtovati kako bi se povzpela do nebes
in prevzela vodilno mesto med bogovi. Bogovi nad oblaki so se
razburili nad to predrznostjo in so želeli ljudi kaznovati s tem, da
bi jih preprosto uničili. Toda oče vseh bogov Zeus je imel boljšo
idejo, predlagal je razpolovitev človeka na dve plovici. Zeus je tudi
milostno dovolil, da so se lahko ta nova bitja družila med seboj in
ustvarjala svoje potomce. Od tedaj naprej moška plovica išče žensko
plovico in le redki posamezniki najdejo svojo dušo dvojčico.

Pomislil sem, da bi bilo težko ljubiti svojo dušo dvojčico, če bi ta
morda res obstajala - kajti pomislimo na to kako težko sprejemamo
samega sebe, kako kritični smo do samega sebe. Veliki učitelji
človeštva so povedali, da moramo najprej vzljubiti samega sebe, da
bomo lahko sprejemali druge ljudi. Vendar to ne pomeni narcisistično
samozaljubljenost, predvsem v svojo zunanjo podobo, ali v svoje
sposobnosti, temveč poiskati svoje skrite vrline, svoje dobre
osebnostne lastnosti.


Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.



 Komentarji uporabnikov (10) KOmentar RSS
Objavil/a Leo Modrin, v 25-02-2009 09:35,
1. 3je metulji
Slike metuljev so na strani : 
 
http://www.pesnik.net/ component/ option,com_fireboard/ Itemid,83/func,view/catid,10/ id,28155/#28155
 

Objavil/a Leo Modrin, v 17-04-2009 19:09,
2. Deževna ptica
RESNIČNA PRAVLJICA O DEŽEVNI PTICI  
 
Tako so se letošnje ( 2004) počitnice na morju odvijale na otoku Murter. Tam nas je pričakala peklenska vročina in kolonija komarjev. Otok Murter in mesto Murter sta bila res naša tortura: še nikoli nam ni bilo na dopustu tako zoprno – otroka sta bila težavna, midva z ženo pa tečna. Hvala bogu, da ima Murter morje, lepo okolico in pa, predvsem, nenehno pihljanje prijaznih sapic. Žal naš apartma ni bil v senci, tako kot so nam obljubili v turistični agenciji, zato smo se v njem kuhali kar v lastnem potu. Domačini so sicer citirali vremenarje, ki so baje govorili o rahli ohladitvi, ki pa naj bi sledila čez nekaj dni, potem pa so to obljubo premaknili še za nekaj dni naprej. 
 
Moja žena je vedno težje prenašala vročino, ponoči pa je vedno manj spala. Povrh vsega je neko noč še sanjala čudne sanje o svoji prijateljici, ki je pred meseci umrla na Onkološkem inštitutu Ljubljana. Človek bi pomislil, da ime Murter kar pristaja takšnim morbidnim sanjam. Žena me je prosila naj jo z nihalom »pogledam«, da bi morda ugotovil zakaj je sanjala tako težke sanje. Izkazalo se je, da se je nanjo prilepila astralna luščina pra- inkarnacije omenjene prijateljice, ki je živela v teh krajih in v stoletjih nakopičila ogromno negativne čustvene energije. Ta astralna ovojnica je imela v svojem jedru tudi čustvo zamere do Janjine inkarnacijske prednice. Ker Janje nisem želel vpletati v zadevo, sem raje sam navezal stik s to astralno luščino in ji ponižno razložil, da se sedaj trudimo biti boljši. V imenu Janje sem jo prosil odpuščanja in upal, da bo to zadostovalo. Zdelo se mi je, da je bila astralna luščina zadovoljna z mojim pristopom, zato sem jo že hotel vprašati kaj si želi sedaj. V istem momentu sem »slučajno« pogledal v dno šalice iz katere sem popil jutranjo kavo: tam sem opazil teman oblak, ki je spuščal obilen dež v morje. Pomislil sem, da bi luščina morda želela sodelovati pri plesu za dež, ki ga morda že izvajajo vodne in zračne vile. To se je tudi zgodilo – odrešena astralna ovojnica se je dvignila v nebo in svojo energijo predala v vrtinec transformacije, ki je že zbiral oblake v »zrcalnem« svetu. 
 
Obšla me je silna želja, da bi tudi jaz sodeloval pri tem plesu za dež. Vizualiziral sem celotno dogajanje: kako se začno zbirati meglice, ki se počasi vrtinčijo v krog; nato nastajajo temnejši oblaki in na koncu odrešilni dež, ki moči žejno zemljo in osveži izmučene rastline, živali in ljudi. Po moji teoriji, duhovna bitja sicer ne morejo direktno vplivati na dogajanje v materialnem svetu; njihov vztrajni trud ustvari le »matrico« dogodka, ki se lahko prezrcali v dogajanje v materialnem svetu, ki je v svoji osnovi slučajnostne narave. Vremenski dogodki so v precejšni meri tudi slučajnostni, zato vodne in zračne vile nenehno opravljajo svojo službo klicanja dežja, zlasti še tedaj, ko postaja neznosno vroče in suho – tako kot je bilo tiste dni na otoku Murter.  
 
Istega dne popoldne se je iz smeri celine začela širiti proti morju koprena meglic, za njimi pa na treh krajih že prave gore oblakov. Mi smo bili na mestni plaži, kjer smo, kot veliko drugih ljudi, iskali osvežitve v morju. Tedaj sem na nebu prvič opazil Deževno ptico, ki se je dokaj razločno pokazala v obliki formacije sivkastih oblakov. Ta skrivnostni orel je kmalu izgubil svoje obrise, ostal pa bo v mojem spominu in v spominu moje kamere. Kamera pa je tudi zabeležila »tatoo orla«, ki je, še pred pojavom Deževnega orla, našel svoje mesto na koži nadlakti mojega sina Klemena. Proti večeru je oblake razpihal veter, toda neutrudne vile so brez prestanka plesale naprej. 
 
Naslednjega dne, v soboto dopoldne, smo se kopali na plaži Čigrađa. Tokrat so se meglice pripodile že okoli poldneva in nad otokom spletle bel kolobar. Odplaval sem na sredino zalivčka kjer mi je na misel prišel refren nekakšne pesmi in se ponavljal kot nekakšna pokvarjena plošča: »I believe in feries, I believe in feries, ...«. Spomnil sem se na film o Petru Panu in njegovi vili Zvončici, ki jo je iz spanja smrti zbudilo mrmranje neštetih ljudi po svetu, ki so nevede ponavljali isti stih: » Verjamem v vile, verjamem v vile, ...«. Pomislil sem, da sem na tem otoku verjetno edini norec, ki verjame, da obstajajo vile, ki bodo naredile dež. Ostareli gospod, ki živi v hišici v bližini našega apartmaja, je zbiranje oblakov komentiral tako: Da, bo nekaj osvežitve, toda dež bo le nekje v Gorskem kotarju. Tu, na Murterju, dežja ni bilo že dva meseca in otočani ne verjamejo v njega. Tistega dopoldneva se je zopet prikazala Deževna ptica na nebu, potem pa so oblaki zopet izginili. Na plaži, preden smo se šli skriti v apartma pred najhujšo vročino, mi je na roko sedla velika žuželka, podobna vodnemu pastirju. Zazdelo se mi je, da mi s tem dogodkom vile sporočajo naj verjamem in naj čakam. 
 
Popoldne smo bili zopet na mestni plaži. Z mojim, leto in pol starim, sinom T. sva šla na sprehod po betonskih ploščah ob plaži. Na tleh sva zagledala pisanega kraljevega metulja in Tej se je takoj želel igrati z njim. Otrok je nerodno tekal za njim, metulj pa je vsakič zbežal, zaokrožil in se zopet usedel v bližini na tla.... 
..... 
..... 
..... Pomislil sem, da je vse to dogajanje na otoku Murter le priprava, nekakšna generalka, za glavni dogodek v mestu Zadar. Ob tej moji misli je metuljček, kot pokošen, padel navzdol in se še ujel na mojem trebuhu. Vedel sem, da je z njim konec. Položil sem ga na plitek krožnik in mu s prstom približal kapljico osladkane vode. V tej kapljici je bila tudi raztopljena esenca Walnut-a, Bachovega cvetličnega zdravila za lažji prehod iz enega stanja v drugega, iz ene kvalitete v drugo. Iz dna srca sem se zahvalil metuljčku za dragoceno darilo. 
 
Večer je zopet privabil luno, ki je že skoraj dobila svoj najbolj polni obraz. Izza Kornatov in iz smeri Zadra pa so se začeli zbirati temni oblaki. Kmalu se je začelo še bliskati v daljavi. Čez čas je bilo tudi nebo nad Murterjem popolnoma prekrito s težkimi, črnimi vodonosci. V temni noči se je ulil dež in potem je deževalo, in deževalo, deževalo, ... 
 
GREMO DOMOV 
 
V sobotni noči je torej začelo deževati, oblačno vreme je bilo tudi v torek, ko smo šli na »duhovni« izlet v Zadar. Lastnik hiše v katerem je bil naš apartma je priznal, da se je prav razveselil tega poslabšanja vremena z ohladitvijo. Skomignil je z rameni in komentiral: » Pač, tokrat je le prišel ciklon tako nizko do nas. Sicer ni bilo nujno, da bi se to zgodilo, a je dobro, da se je. Ta ohladitev me je dobesedno rešila zdravstvenih težav.«. Ohladitev je bila res izdatna, burja je tako ohladila morje, da čez nekaj dni človek ni bil čisto gotov ali se kopa v morju ali pa morda v reki. 
 
Danes, v petek popoldne, se kot vsak dan zbirajo oblaki. Prvič te dni je bilo dopoldne skoraj brez oblačka – saj to ni niti čudno, ker bo jutri 31.julija 2004 polna luna. Jutri bomo že doma in bomo prisostvovali krstu, in birmi obenem, naše prijateljice D.. Sedim v sobi in poslušam kako burja brije skozi špranje in ustvarja značilne zvoke tuljenja. Pomislim, tako kot je Markova skupina spuščala predirljive glasove med zdravljenjem Zadra, tako tudi narava poskuša sama zdraviti svoje bolno energijsko tkivo.  
 
Pripravljam se na potovanje domov, v meni pa vstaja čuden občutek, da tudi polna luna ne bo za dolgo izboljšala vremena – zdi se mi, da bo vsak popoldan ali zvečer veter prinesel oblake, vodne in zračne vile pa bodo še kar naprej plesale in vabile ostarele astralne lupine v vrtinec oproščanja in osvoboditve. Plaz čiščenja energijskega tkiva se je sprožil. Energijski zaščitnik teh krajev pričakuje, da bodo tudi sedanji ljudje začeli oproščati - pričakuje, da bodo nekoč zopet vrnili krilatega leva na svoje mesto; bojim pa se, da bo do tistega dneva vreme takšno kot je bilo zadnje dni, pa čeprav še sto let...
 

Objavil/a Mrlič, v 17-04-2009 19:56,
3. metulj -pisatelj.net, ne pesnik.net
Morda si falil portal za objavljanje takih zadev. To je očitno zgodba in ne pesem, ki bi bolj sodila na kak v ta namen narejen portal ali blog. Še forum bi bilo bolj primerno mesto. Je pa tudi resnično to predolgo, da bi se sploh spravil brat, oprosti. Se mi pa zdi zabavno dejstvo, da tega še nihče ni nobenega dela še videl in se še kar trudiš z metanjem sem gor.
 

Objavil/a Leo Modrin, v 18-04-2009 19:35,
4. Murter in Mrlič
" ...Povrh vsega je neko noč še sanjala čudne sanje o svoji prijateljici, ki je pred meseci umrla na Onkološkem inštitutu Ljubljana. Človek bi pomislil, da ime Murter kar pristaja takšnim morbidnim sanjam... " 
 
Imeni Mrlič in Murter - zares interesantna sinhroniciteta :grin :grin
 

Objavil/a okto, v 19-04-2009 03:38,
5. narcisno
Težko sem se pretolkel skozi ta osnovnošolski spis. Poskusi napisati kratko pesem. Tukaj si na »Pesnik.net«, veš to?
 

Objavil/a okto, v 19-04-2009 05:38,
6. narcisno2
Tebe se je bati (razgalil si se sam in potunkal že potunkano isonček). Psihotične izjave na drugem portalu te prikažejo v pravi luči. 
Dlako in obraz menjaš. meni je nagravžno.
 

Objavil/a Leo Modrin, v 19-04-2009 08:30,
7. sinhronost
V davnih časih so bile pravljice in pesmi eno, tudi moje pravljice in pesmi so neločljivo povezane in se vzajemno pojasnujejo, so moj prispevek k raziskovanju pojma "sinhroniciteta", ki ga je uvedel C.G. Jung. 
 
Mnoge pesmi na tem portalu so v obliki proze. Je čisto stvar uredniške politike kaj dovoli ali ne dovoli na svojem portalu.
 

Objavil/a okto, v 19-04-2009 12:47,
8. narcisno3
Najprej najdi sinhronost v sebi, kameleon pod vzdevki Leo Modrin, Metulj dual, Odisej, Medo, Tetka… in kaj vem še si... :?
 

Objavil/a tomm, v 20-04-2009 08:37,
9. Zgodba o kamnih in metuljih
Vsak ima svojo pot življenja in spoštujmo te poti, posebno, če se nas ne dotikajo. Nase prevzemamo le tiste, ki so nekje z nami v navezi in zato si reagiral tako močno, ker v sebi nosiš energije, ki so takšne kot jih opisuješ.Drugače povedano, to kar imaš v sebi, s tem se odkrivaš.Razumeti drugega je težko, če v sebi nimaš tistih substanc, s katerimi lahko doumeš izrečeno ali napisano.Nežnost duše človeka lahko razume le tisti, ki ima v sebi iste vibracije in slična razmišljanja. Na zemlji nas je miljarde in v spermi enega je okoli 2 miliona semenskih klišnic in le ena doseže željeno in tako smo mi ljudje na isti poti v želji doseganja prvo lastne čistoče, da bi od vseh nas prišel do cilja le eden ali dva iz svoje generacije, vse drugo gre v nove inkarnacije. Razmisli zato le o sebi in na svoje odzive in boš videl koliko si se približal svoji duši da bi jo očistil naslag prejšnjih življenj.Iz takšnih pisanj, knjig, dogodkov se iskrijo mnenja in če je človek pozoren, vidi koliko je v njem globine razumevanja, trme ali ljubezni do sočloveka. Zato smo na nogometnem igrišču, ob ringu ali v cerkvi ali v gozdu med stoletnimi hrasti. Vsak je tam kjer mu je momentalno mesto za lasten razvoj in spoznanje na kateri stopnici se drži.Mnogi ne zmorejo navzgor, ker jih obremenujejo negativne energije, a mnogi so pravi angeli, ki pomagajo obremenjenim do lastnih spoznanj.
 

Objavil/a Leo Modrin, v 20-04-2009 13:11,
10. Zgodba o kamnih ....
Tomm hvala za komentar :)
 





Digg!Reddit!Del.icio.us!Technorati!
 



Wanna know something Joomla?
Hit the Joogpot! http://joogpot.eu

The LanternFish, alternative JoomFish support and bugfixed distribution
http://joogpot.eu/lanternfish


Zadnji komentarji

Uporabniški menu





Pozabljeno geslo
Še nimate računa? Ustvari račun

O portalu >> Oglaševanje >> Povezave >> Pišite nam >> Kazalo