Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Usločeno razlito, grabežljivo sonce
utaplja gručaste strune nekam v daljavo,
v širno trplenja, neskončno morja planjavo,
zabrisati želi si svoje nitne konce.
Obraz skazi se v večnem zlomljenem godalu;
glas izgublja goreče sanje, môra póči
na nočnem nebu nikdar več se nič ne loči
v jarin goreč vržen, razprem roké bodalu.
Oči smrtne nebogljeno veter srkajo,
blodenj polno, vsak korak je teme zrcalo
okna v svet sebi pogled resnice trgajo.
Zakaj vsak duh tako žalostno svoj dan konča?
Kje bridkost ur doživlja brezbrižnost stoletja?
Bom začutil kdaj zamrznjeni znoj poletja?
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
