| Napisal/a isoncek, v sobota, 14. feb. 09 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Izrezano sonce iz lista neba ...
Luna v svojem odsevu utopljena,
ujeda je padla na včerajšnja tla,
nevidna sled jutra je že izgubljena.
Brodim po mraku. Ne zraste v noč.
Kolena ugreznjena v prodnike sive.
Podplatov sploh ni, niti tvoja pomoč
ne vrne več tiste uganke igrive.
Naprej goni veter; le jaz ga poslušam.
Zadiham v odstrtost, ki mi jo ponuja.
S sabo te vzamem, naj tvoj znoj okušam.
Naj najina senca preteklost obuja.
Ko bova spet blizu v oddaljenost zrla
in bodo oči nepotrebne v svetlobi,
takrat sonca črta se bo spet odstrla,
ujeda bo luna. Po tvoji podobi.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
