Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Zima je.
V meni puščava,
vročina žge,
prazna dvorana vrh oceana,
v očeh iskra prižgana,
možganska nevihta,
odpihnjena ladja,
na sever gre,
ledeniki stopljeni,
morje dvignili ...
Ležim na plaži
z možgani na paši,
vidim ovce brez pastirja,
štejem jih ... en, dva ...
skoka čez plot,
no zdaj sva si bot.
Sem robot?
Nevihte srd se končuje,
v deželi sanj nadaljuje.
Zaspim.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
