| Napisal/a vvooodnarka, v ponedeljek, 09. feb. 09 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (1 glas) |
|
kot voda si.
Od kristalnih ugrizov se bol zagnoji.
Ujetnik v rokah očakov,
te nič ne ustavi,
ko žarek sonca te oblizne,
v roke potovanj, lekcij potisne.
Tišina ječi,
ko po otroškem licu solza
bolečino kotali;
… spominjam se tvojih klicev za tabo ... Oči!
V roki si držal steklenico,
odšel si s sklonjeno glavo.
Pokazal mi nisi prvih korakov.
Roka me tvoja ni učila hraniti.
Kadar si dvignil me na štupo ramo,
sem se počutila tvoja princeska.
Premalo bilo je takih trenutkov,
kod, da mi jih je poklonila vila.
Prevečkrat si dvignil roko nad mano.
Izgubil si me v oštariji!
Jaz pa jokala za mamo.
Kako sem domov prišla?
Še danes mi je neznano.
Pretepal si mamo, pretepal si mene
alkohol si imel za omamo,
jaz pa jokala sem,
ker ponovno si dvignil roko nad mano.
»Kje si bratec? ... Pogrešam te.
Mama joče ... a nič ne reče.
Kako naj razumem?
… premajhna sem še,
a dovolj, da pogrešam te.«
»Bratec moj,
v strahu živiva ... v strahu zaspiva!
Kdaj bo huda ura prišla?
Nenehno beživa, ker se očeta bojiva.
Prevečkrat je dvignil roko nad mano.«
»Kje bom dom imela?« … »Kje bom spala?«
… sem prevečkrat se vprašala.
Leta hitijo, a se nič ne spremenijo!
Zakaj se ne strezni?
Zakaj se ne zresni?
Premajhna, da bi mu dopovedala.
»Spomni ga mama, da sem ga rada imela.«
Življenje …
brez rokavic, bosa po strugi brodila,
se tvojih draguljev za hip dotaknila;
… sanjala sem, kako se svet vrti,
okoli ljubezni, okoli človeštva,
kako dobro prevlada nad zlom.
In očiščena srca
zapustile so mržnje,
naselila se je dobrota.
Življenje … deroča gmota,
zavita v meglo.
Nad teboj se razpelo upov sloči.
Trde korake človeški pot omoči.
Čutiš, kako te žarek greje
in življenje gre hitreje;
… ker ljubim jutranjo svetlobo,
ko oči odprem in se jo oklenem,
da me dvigne k sebi.
Živim, ker ljubim vrabčka na veji,
ki stopica in mi zapoje jutranjico.
Živim, ker ljubim pognale brste na veji.
Ljubim dan,
ki svetlobo za temo zamenja,
in ljubezen, ki iz teme kali življenje.
Živim, da dragulje dneva
beležim na svoji koži.
Živim, ker vrabček …
vsakič prinese barve pomladi, poletja, jeseni in zime.
In kadar pride, vedno prinese mi svoje darilo.
In dragi vrabček, sprejela sem tvoje vabilo,
»da skupaj zapojeva pesem jutru.«
Življenje …
zdaj te ljubim, zdaj te grajam,
ko po tvojih poljanah sonce osvajam.
Tolmun skrivnosti,
z vrtinci na preži, da se koža naježi;
Rojevam samo sebe
brez popadkov potiskam
s solzami močim, ...
Ne vem kam naj stopim?
V robidje zapletena,
zagotovo bi bilo boljše brez korenin?
Pošiljam S. O. S. pticam
odletela bi z njimi.
Spomnim se, da imam gnezdo
v njem so trije Grali.
Življenje … kako naj te ljubim ? Kako slavim ?
Dovoli, da s strune v grlu zvene.
Dovoli, da oči te občudujejo in slavijo
od skalnih mogotcev, pragozda,
ki skriva tvoje skrivnosti,
glinene mize, požrešne vrtače,
skulpture apnenca v jamah teme.
Dovoli, da vonjam potne srage.
Dovoli, da pod srcem nosim življenje.
Dovoli, da bosa
s travniškim cvetjem in soncem zaplešem.
Dovoli, da z zmletega žita
roki v plesu gnetenja poklonijo se kruhu.
In poklonim se mu, ko odrežem rezino.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1) 
|
|
