Luna nad mestom 

Z nosom histerično
zbadam medvedka v kotu
in v njem iščem
vonj tvojih rok.

Od kod ta tesna bolečina
Ki pritiska na lobanjo
In jo veča
Da postajam le izbuljene oči

Utihnilo je ptičje petje,
iščem svoje zavetje.
Veter je odpihnil sanje,
tebe sem kovala vanje.
...

Senca je padla name
In obtičala.
Ne zgane se in ždi ...
Me grabi, stiska ...
Zažira se mi v kožo,
S kremplji praska,
Beri dalje...

...

Kdo?
Antropološka bit,
človek-mehanski junak,
z uprego urbaniziranih konj z zlatimi uzdami in svetlika...

Poln si ritnih lukenj po celem telesu.
Ves ponosen na svoje drekanje
uživaš v temi
posran.
Jaz ti ploskal ne bom. <...

Drevo sem,
ki je ozelenelo, ko sem te spoznala,
ki je zacvetelo, ko si me poljubil,
ki je vztrepetalo, ko si me ljubil,
Beri dalje...

Ko se zazrem v tvoje oči
pozabim na vse skrbi
oddahnem si
ko vidim njihov lesk
ki me pomirja in mi zatrjuje
da je namenjen...

Presahnil najin je
izvir ljubezni,
po strugi presušeni
le majhna solza
z mojih lic polzi... Beri dalje...