Napisal/a Sciurus poetica, v petek, 16. jan. 09

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Nekaj se dogaja,
nekaj ždi
tam pod grmado
najvsakdajnejših stvari.

Prej nisem vedela za to,
a zdaj že nekaj časa čutim,
da se zbuja, da živi,
da prav potihoma renči,

potiho joče, včasih cvili,
spet kdaj se cel dan le smeji,
glasno smeji in krohota,
vmes pa mrmra mrmra mrmra.

Mrmra kot nežna, mehka stvar,
mrmra kot črno strašni tvar,
mrmra ker ve, v čem je čar,
mrmra svoj čudodelni zvar.

.............................

Še v sanjah sem jo slišala,
to vem, saj je nocoj
bila še prav posebej glasna.
A do jutra se je čisto utišala.

Le kdaj pa kdaj se mi zazdi,
da čeprav nič več ne renči,
ne cvili in se ne usaja,
iz teme vendar čuden glas prihaja.

Spočetka je bil čisto nem,
a če mu le prisluhnem zbrano
zveni trdno, grozeče znano.
Zveni tako, da zagotovo vem:

Počasi trka.
Tiho trka, a vsak trk,
prav vsak trk udari
malo bolj naglas.

............................

Dum dum, iz teme sliši se,
vsak dum moj um spomin odpre,
dum dum, na up, ki ga teži,
dum dum, da spet jo srečal bi.

Njo, tisto malo deklico,
njo, skuštrano, a srečno preklico,
ki to, kar je, več bit` ne zna,
ki sebe nič več ne pozna.

In nič več noče biti sama.
Nič več spominov tlačenih omama.
Zdaj hoče ven, zdaj hoče iz čaše pit`
večera strast in rose mavrico in jutra svit.

Dum dum, vse bolj glásno zahteva na plan.
Pogum, si velim, sem čakala ta dan
že predolgo, dum dum, zdaj ponudim ji dlan,
dum dum, bo kar bo, naj jo znova spoznam.

...................................

Že trka močno, da dviga se prah,
bolj trka, bolj vem, da ne bo me več strah.
Prihaja zato, da mi končno pove
kako, kdaj, od kod in zakaj le in kje?

Zdaj čisto sem mirna, zdaj čakam, da pride.
Noč skoraj bo mimo, naj sonce vzide,
da končno jo vidim, da končno izvem,
katere sem barve in kaj si povem!

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)