Jočejo zvezde v bolnem sijaju,
ko gledajo ljudi, kako žive,
le jemljejo, nič ne dajo,
vlečejo se skozi svoje prazne dni.

Jata ptic
klic noric
mati z vislic sina draži

privid gigantske naslade
ti in jaz
temeljna kamna
zavistnega Tutankamona

Rekel je, ne moreš ga izgubiti,
brezskrbno se ovij okoli korenin,
iz objema ne more ti uiti,
on ne bo ti pušča...

Nočem zlata,
nočem bogatstva,
hočem zaupanje,
hočem samo življenje.
Nočem nič drugega,
kot hrepenenje,
...

Sredi mogočnega vsemira,
tam kjer duša mi umira,
pust in nemiren moj planet,
zadel v bistvo ga je tvoj komet.

nad lokvanji kačji pastirji
in odsev oblaka na gladini vode
pod lipo cinki svetlobe
kot razigrani otroci

želim ...

Kdo si? Po čem hrepenš? Kdaj tiho zajokaš? Kje te svet najbolj boli? Kakšne so te oči, ko se bojiš? Kdaj jih zapreš?

S kom poslušaš ...

Za modrimi vrati obzorja ugasne luč.
Zlovešče zaškrta stara ključavnica;
v deželo vstopi noč.

Mesec ...

Pogrešam prazno ulico,
tako, kot je bila tisto popoldne,
ko sem se vračala domov.

Na vogalu me je pozdravil Beri dalje...