|
Naj zakričim v zrak,
da me bodo slišali še poslednji bogovi,
ki raztrgano in hlapčevsko
prosijo in se plazijo po kolenih
do tistih, ki jih še zmorejo prodati?
Naj utihnem in
spoštljivo pogledam nebu v obraz,
da ne bo sonce posumilo,
da ga zapuščamo? Naj se povaljam v blato
in si z njim razmažem oči
in napolnim usta in ušesa,
da bom zlita v eno s svetom? Naj splezam na najvišje drevo,
da končno taknem nebo
in mu proseče zašepetam,
da le ni tako hudo? Kako naj ustavim
ta racionalni, nemi jezik,
ki nas prerašča in razlašča
v imenu tiskane vrednosti,
ki bo kmalu razkrila nebu,
da smo Njeni izdajalci? Odgovorov ni,
pa tudi nočem jih. Komentiraj pesem na forumu.
(26 komentarjev)
|
