pogrešam materino znamenje
ob tvojem popku
ko se dviga in spušča
v ritmu tvojega vonja 

Vetrovniku

V zatišju planin,
le krokar drami mir,
sred snežnih kopnin
duh kot nikjer.

Ta duh si ti...

Jokala sem v duši
in trpela,
ker tvoje življenje,
polno je laži.
Zavrgla sem,
najine sanje...

Po cesti skozi življenje,
na križišču,
spet narobe sem zavila.
Zakaj ni znaka tam bilo,
slepa ulica,
Beri dalje...

Spet čutim, prihaja vonj jeseni,
so topoli iz daljave zapeli, zašumeli
ko Mura ob bregovih igraje šepeta,
ji jesenski vet...

Pred tabo pot življenja -
drevored varuje jo trpljenja,
polna polna je zelenja,
ne zmanjka žarečega ji stenja.

Vdih

Najini senci
rimajoči
z mlekom lune
napojeni

Ne takšnega te
ne poznam,
si nekoč davno mi
dejal,
kar tako
v en dan,
ne da bi videl moje
oči....

Dobro z dobrim,
slabo s slabim.
Življenje je pravičen plačnik,
pravičen sodnik.
Ne potrebuje podnapisov.
Enostavno ve.

Želim si morje,
sonca in par golih joškov,
ananas,
piščančjo obaro
ter usrance, te namreč rad tepem.