Še enkrat me vprašaj kdo sem.
Sem namreč vprašanje
in daješ mi odgovor.

Omamljen poljublja spomine
v vijolicah mestnih luči.

Svoboda tišine
in otrok je kralj.

Žebelj ...

Znotraj vidnega polja zaslutim par.
Zdaj ju zagledam.

Vedno znova
odkrivam
svet
izpred
dvajsetih let
v navdihu
spomina
rečem si
...

Dežna kapljica ti padla je v oko,
»joj« sprašujem te: »ali je hudo?«
Pomežikneš mi in rečeš,
»v redu sem, brez strahu.«
Beri dalje...

Prerasla sem to mesto
in se s tabo znova
parazitsko vrasla v njega.
Živim. 

Pridi srce, nežno me objemi,
malo se nasmej.
Vem naredil sem neumnost.
Zaljubil sem se vate,
vem, kot ze...

Boli me,
mocno boli me,
ko hodim po svetu tem,
ko potujem po zivljenju naprej,
bolecina povsod z menoj je.

Krog in krog gore,
sred tiho polje,
le kar ga drami,
stopinja moja trda,
senca moja, vse bolj mrka.