Vsi nosimo to praznino,
težko, naporno.

In nikoli je ne napolnimo,
lahko jo samo malce preložimo,
Beri dalje...

Kako prebudil
bi tvoje speče srce,
tvoje besede izrečene,
tvojo dušo,
ki bdi nad menoj,
da spati, jesti...

Želim si tvojih toplih rok
v jutru stkanem iz besed tišine.
Želim sloneti na kipečih prsih
objemajoč neba sinjine....

Hoditi čez
nezrele trave dognanj.
Slutiti smer vetra,
a zaman.

...

Ležiš na golih tleh osame.
Po stropu plešejo zajčki
Džurdžev dan.

Zgodnje jutro.
Razmetana, hladna soba
in tvoja slika, ki si mi jo
podarila
(od tega je že več kot leto)

...

Letni časi hitijo skozi mene
bistrijo dušo mi in moj razum
od rojstva z njimi sem v povezavi
a zdaj poslavlja se telo in moj...

ali obstaja podobnost dveh ljudi...
podobnost dveh poti, ki prelivata se
v soju dveh luči,
ko čas brezmejen, neusmiljen kaže ti pot...

Nekdo je že napisal: »Ob dobrem prijatelju se sreča,
Veselje podvoji in žalost, bolečina prepolovi.«
Kaj pa nam ostane takrat...

Grenke solze so ji oblile lice,
materi tresoča je postala dlan,
kot žalostinko so zapele ptice,
se spremenil v žalost sončen...