PREŽIVLJAM ČAS SAMOTE, ČAS OSAMLJENOTI IN BOLEČINE, TOGOTE. BOLI ME V SRCE, V PLJUČIH DUŠI, V PRSIH ZBADA IN V GLAVI PUHTI. RADA BI SPET ČUTILA DOTIKE...

Vabila so me vase žitna polja,
Zašepetale breze so spomladi,
Leteli bi me...

Nekaj je na tem.
Kaj, sam ne vem.
A včasih luna nosi,
ščip čudno sveti
ves rumen,
ko bosa greš po rosi.

Zopet sem zašla,
blodnjaki moje duše
so polni teme.

Lisasto pogorje sanjaš,
ko srepo zreš v lastno perje.
Med raztrošenimi iglicami rdečega bora,
obstoj si useda...

Počasi ustavlja se kolo,
se skončuje makadamska cesta;
pod soncem od prahu dušeča,
pozimi spolzka, s padanjem preteča,
posuta ...

Umolkníli so nihaji vnemar puščenih ur,
v nit spleten je prostor, in pribit na dno,
in počasi, a precej vztrajno vleč...

Neko č… Nekje … a
Dolga ulica, polna strahu …
Ulica prepojena s krvjo …
Ulica napolnjena s temo … Beri dalje...

Biserni glasovi ujeti v fosilno
apnečasto podobo pradavnine,
drobni ornamenti duše,
ki je osvojila modri planet,
se neštetokrat...

Človeku je pač dano
Da hodi...
Le enkrat...
Le v eno smer...
Po eni poti.