Ni dolgo tega,
ko na daljavo
v mislih mojih
poljubil očke tvoje sem
in tvoj obraz.

Slep si,
da ne vidiš,
kako rože okoli naju cvetijo,
kako si nebesa angela želijo.

Sredi mogočnega vsemira,
tam kjer duša mi umira,
pust in nemiren moj planet,
zadel v bistvo ga je tvoj komet.

Buči v glavi.
Kriki besed so preglasni
v tem jutru,
ki pride za jutrom
in gre za večer,
kot potuhnjene sanje. ...

Konec se sprevrača,
vsakič ko se bliža začektek
je dlje?
Znova se vračam
v neskončnost.
Na pot proti začetku.
Zavžij...

Rdeča. Oranžna.

Oranžna v rumeno.

Popoln javorjev list.

Če šelestiš v moji postelji,
si misliš, da je dovolj,
da te pozabim,
ko me mine? 

Najin dialog spremenil se je v
dvojni monolog, ki ostaja v tišini.
Nesposobna izraziti besede,
kot bi uživala v medsebojnem klanju.<...

Kaj me gledaš,
kaj stojiš?
Kaj vame tako strmiš?
A si za kakšno traparijo?
Skupaj se used...

V temnem zvoniku odzvanja turobno
vsa žalost, požeta v srnišče grenkobno
in padajo z vrha prežrtih želja
ostank...