Jaz sem nič.
Sem milni mehurček
v prostoru vesolja.
Jaz sem nič.
Zdaj sem,
zdaj me ni.

Večer nad kavarno.
Blodi s presahlo glavo.

Kakor ogromen siveč golob pod mizo,
opreza za zadnjo dnevno luščino.

Na tleh, s črno packo na obrazu
Z ranjenimi krili, sam, osamljen
S srebrno kapljico rose v očeh
Živa voda tihe bolečine <...

Če se slika nevihta,
Še ne pomeni, da lahko
Platno spremeniš v nebo.

Ponujam ti mojo roko,
ponujam ti svoje srce,
moj pogled naj vse pove.

Čutiš utrip mojega srca,
Beri dalje...

Tavam.
Kje?
Kar sama?
Ponoči?
Objokana?
Oh, daj mi mir!
Kaj ne vidiš, kako sem raztrgana?! Beri dalje...

Na brezvetrju besed,
lava z zaprtimi očmi
posodi prejo luni.
Pod žarometi zvezd,
se solze večera
...

Kot stekel pes
drvim čez planjave.
Iščem poti do nekoga,
ki mu pela bo
palica hudičeva…

Ranjeno srce,
krvave roke moje,
ki srce polno bolečine drže.
Polna bolečine,
duša moja.

Beseda mogočna,
že sama od sebe nekaj pričakuje,
s težavo izgovorjena,
še težje storjena.