Dišalo je po poletju,
a telesi je spreletaval srh.
Z drevesa je padalo listje in
voda je dehtela pod umikajočim se soncem.

Ozvezdje tebe.
Povsod tvoj dih.
Nič začasno,
vse za zmeraj.
Večnost.
Tvoj stih.

Joče zdaj ona brez solz,
saj jih je že izjokalo,
govori o ljubezni brez besed,
saj ne ve kaj bi dejalo,
želi si le njega samo,<...

Odeta v lupino,
krhko, a neprebojno.
Znova bi se rodila,
zapustila ovoj zapora.
In se predala.
Jaz sem kriva.

Na avtobusni postaji sm si kupu vozovnico za nebesa.
Na meditaciji sm si zrihtu diplomo iz stresa.
Igram fer igro – zmeri strelam n...

krošnje dreves so temne
njihove sence
rišejo kroge srca

Objema me življenje, hrepenenje,
sončni žarek upanja,
toplote pri srcu,
utrip srca.

Poslušam,
torej se...

Bojim se,
strah prerašča v smrt,
bojim se uma,
strah misli,
senčni vrt.

K soncu sem hitel,<...

Če bi znala,
Bi ostala trdna,
Tudi kadar si
In toliko bolj, kadar te ni.

Naj bom jaz, samo jaz in moje misli.
Moja duša v tem telesu.
Poslušam se… toda kaj slišim,
kaj si govorim? Beri dalje...