Litoželezna bogomolka
v oranžni obleki
brez kravate
se masti s pločevino.
Kri se je že strdila.

Skozi režo budnosti
se topim vate.
Vse naokrog sanje,
jaz pa po kapljicah
padam iz njih.

Padam,
čeprav ne smem.
Ne že spet, ne že spet..

Prav se čuti,
a je tako narobe.

Vije z listjem se posuta pot,
hrib prerasel s krvavim borovničjem
mimo strašečih lijan vodi hod
smrt se roga z belim obličje...

Od tam kjer je moj dom,
že od daleč vidiš zvon,
mogočna cerkev tam stoji,
Miklavž  iz zvona govori...

Povsod ravnica, polja so...

Bila je dolga, težka pot,
polna prevar, neumnih zmot,
laži, ki kradejo noči
in izgub, ki dražijo oči.
...

...

Trpljenje in prava ljubezen
klečita druga pred drugo,
zraščeni s hrbtenico usode.

Ni važno ali skačem od veselja,
Ali jočem od trpljenja.
Ob vsakem trenutku dobim navdih,
Da napišem kakšen stih.

Romeo, nikar se ne zaljubi. Nikar.
Ne išči Julije, da meč ti bo njene gorkosti razrval srce.
Ne.
A vendar jo ljubi in...