človek brez bistva
ni jedrnat
ni kosmat
nima brade

Duša hrepeni,
se iskri,
lebdi med zemljo in nebom.
Srce zdaj miruje
in spet bije
v ritmu vesoljske melodije.

Jaz ne grem,
saj veš, ne smem.
Ti pa pojdi,
lepo se imej.

Ker me ne bo,
poskrbi za njo. Beri dalje...

da se zavijem v meglice večera
da mi mraz umije želje
in mi vino napolni telo
s poljubom v trebuh

Jesen, da listje kri preliva.
Rdečil se je nazobčan list izdanega javorja.
Odmaknjen je pokril oči hladne.

Moja misel sredi ruševin,
ki nekoč bile so jaz.

Pogled na moja polja,
komaj vznikla pšenica, pira,
toča pripravila je za oranj...

Pavel se na skrét usérje,
ker pozabi na pokróv,
gós ma mastno pérje,
golób zm&eacu...

Majhna si cvetlica,
moja prepelica,
spomnim se le klica
tvoj'ga nasmejan'ga lica.

Zapiram poglavje knjige.
Pisala se je v sotočju
ukradenih trenutkov dajanj.

Hlastala je po drobtinicah
podarjen...

Ni miru.
Zvezda sveti na nebu.
Mimo gre komet nekoč.
Njegov dolg barvit rep
zmoti pogled na svet sijoč.

...